Zadnjič smo si ogledali kakšno je stanje IKT v Sloveniji.
Sedaj pa bomo to primerjali še z Ameriko, kjer imajo »computer science« zelo
razvit. Kurikulum K12 ne uporabljajo samo v ZDA, temveč tudi v Kanadi in še kje.
Ta števila nam povejo do katerega razreda imajo sestavljen kurikulum, torej za
12 razredov. Celoten K12 je razdeljen na 4 stopnje. Prva stopnja vsebuje
prejšnji K8, druga stopnja 9 ali 10 razred, tretja stopnja 10 ali 11 razred in
četrta stopnja 11 ali 12 razred. Dejansko je K12 sestavljen tako, da je tretja stopnja izbirna.
Jaz sem si izbrala opis prve stopnje, torej K8. K8 bi pri nas veljal za našo devetletko. Razlika je, da pri nas imamo računalništvo le kot izbirni predmet in le v zadnji triadi, Američani pa imajo »computer science« čez vseh 8 let osnovne šole, poleg tega pa je še obvezen predmet, tako kot matematika. K8 je razdeljena še na podskupine. K2, to je K8 do 2. razreda, K8 do 5. razreda in K8 za 6., 7. in 8. razred. Prevajanje vseh ciljev, ki so zapisani v K12 se mi ne zdi smiselno, saj vsi cilji stremijo k »fluency«. Američani razlikujejo »fluency« in »literacy«. Mi navadno obojemu skupaj rečemo kar pismenost. Torej dovolj dobro poznati strukturo računalnika in znati uporabljati računalnik, tako za učenje, kot tudi za stike z drugimi ljudmi in za prosti čas. Kar pa se mi zdi najbolj pomembno je znati se zavarovati na spletu in nikoli izrabljati računalnika v slabo drugim.
Sedaj pa nazaj na K12. Torej, kaj prinaša oziroma kaj je
potrebno znati po koncu 1. stopnje v Ameriki. Izpostavila bi en pomemben cilj,
ki je res vsestransko uporaben, to je naučiti se algoritmičnega razmišljanja.
Tudi sami v kurikulumu izpostavijo kakšne prednosti vse prinese znanje
algoritmičnega razmišljanja. Verjetno vsi ne veste kaj sploh je algoritmično
razmišljanje, zato ga bom na kratko opisala. Algoritmično razmišljanje dejansko
temelji na temu, da en velik problem razbijemo na več majhnih in po nekem
postopku razrešimo celoto. Kot je na primer pečenje piškotov. Najprej si
pripravimo sestavine, nato te sestavine v nekem zaporedju dodajamo v skledo,
kjer delamo maso, katero nato damo v pečico. Po določenem času piškote damo iz
pečice in tako končamo naš postopek. Praktično vsak problem se da algoritmično
razrešit, potrebno je le najti nek algoritem, ki to razreši. Menim, da je to
kar pomemben cilj znotraj K8, saj ga lahko nato uporabljamo pri drugih
predmetih in tudi v dejanskem življenju, zunaj učilnic.
Kot zanimivost lahko povem, da sem v 3. razredu osnovne
šole sodelovala pri projektu, kjer so preizkušali računalniške programe za
učenje na daljavo. Nekajkrat na teden smo šli med nekaterimi urami odšli iz
razreda in smo se, isto snov kot so se naši sošolci učili v razredu, učili
preko računalnikov. To je bila moja prva interakcija z računalnikom kot učnim
pripomočkom. Naslednjič sem imela takšno interakcijo šele v prvem letniku
gimnazije. Žal sem jaz še hodila v osemletko in nisem imela priložnosti izbrati
računalništva kot izbirnega predmeta. V gimnaziji pa smo imeli informatiko,
kjer smo se dejansko učili uporabljati programe OpenOffice-a, več različnih
programov za delanje animacij, itd. Veliko smo delali tudi na
interdisciplinarni uporabi računalnikov. Prvi zavedni kontakt z algoritmičnim
razmišljanjem pa sem imela šele lani, ko sem se vpisala na Pedagoško fakulteto.
Tako lahko sedaj opazimo kakšna je razlika med našim kurikulumom in ameriškim.
Algoritmično razmišljanje: K12 do 15 leta, SLO šele na fakulteti (pa še to ne
na vseh!). Že samo pri enemu cilju vidimo pošteno razliko. Dejansko stanje je,
da živimo v takšnem času, kjer samo še obleke niso elektronske. Vse je tako
digitalizirano in avtomatizirano, da je računalništvo toliko obvezen predmet
kot je matematika ali slovenščina. Če želimo biti v koraku s časom in se kosati
z ostalimi razvitimi državami, menim da je to obvezen naslednji korak.
Vas pozdravlja Morgan :)