Učenje Jave za nazaj

Wiki povezava: TUKAJ

Primerjava slovenskega in K12 kurikuluma

Zadnjič smo si ogledali kakšno je stanje IKT v Sloveniji. Sedaj pa bomo to primerjali še z Ameriko, kjer imajo »computer science« zelo razvit. Kurikulum K12 ne uporabljajo samo v ZDA, temveč tudi v Kanadi in še kje. Ta števila nam povejo do katerega razreda imajo sestavljen kurikulum, torej za 12 razredov. Celoten K12 je razdeljen na 4 stopnje. Prva stopnja vsebuje prejšnji K8, druga stopnja 9 ali 10 razred, tretja stopnja 10 ali 11 razred in četrta stopnja 11 ali 12 razred. Dejansko je K12 sestavljen  tako, da je tretja stopnja izbirna.

Jaz sem si izbrala opis prve stopnje, torej K8. K8 bi pri nas veljal za našo devetletko. Razlika je, da pri nas imamo računalništvo le kot izbirni predmet in le v zadnji triadi, Američani pa imajo »computer science« čez vseh 8 let osnovne šole, poleg tega pa je še obvezen predmet, tako kot matematika. K8 je razdeljena še na podskupine. K2, to je K8 do 2. razreda, K8 do 5. razreda in K8 za 6., 7. in 8. razred. Prevajanje vseh ciljev, ki so zapisani v K12 se mi ne zdi smiselno, saj vsi cilji stremijo k »fluency«. Američani razlikujejo »fluency« in »literacy«. Mi navadno obojemu skupaj rečemo kar pismenost. Torej dovolj dobro poznati strukturo računalnika in znati uporabljati računalnik, tako za učenje, kot tudi za stike z drugimi ljudmi in za prosti čas. Kar pa se mi zdi najbolj pomembno je znati se zavarovati na spletu in nikoli izrabljati računalnika v slabo drugim.

Sedaj pa nazaj na K12. Torej, kaj prinaša oziroma kaj je potrebno znati po koncu 1. stopnje v Ameriki. Izpostavila bi en pomemben cilj, ki je res vsestransko uporaben, to je naučiti se algoritmičnega razmišljanja. Tudi sami v kurikulumu izpostavijo kakšne prednosti vse prinese znanje algoritmičnega razmišljanja. Verjetno vsi ne veste kaj sploh je algoritmično razmišljanje, zato ga bom na kratko opisala. Algoritmično razmišljanje dejansko temelji na temu, da en velik problem razbijemo na več majhnih in po nekem postopku razrešimo celoto. Kot je na primer pečenje piškotov. Najprej si pripravimo sestavine, nato te sestavine v nekem zaporedju dodajamo v skledo, kjer delamo maso, katero nato damo v pečico. Po določenem času piškote damo iz pečice in tako končamo naš postopek. Praktično vsak problem se da algoritmično razrešit, potrebno je le najti nek algoritem, ki to razreši. Menim, da je to kar pomemben cilj znotraj K8, saj ga lahko nato uporabljamo pri drugih predmetih in tudi v dejanskem življenju, zunaj učilnic.

Kot zanimivost lahko povem, da sem v 3. razredu osnovne šole sodelovala pri projektu, kjer so preizkušali računalniške programe za učenje na daljavo. Nekajkrat na teden smo šli med nekaterimi urami odšli iz razreda in smo se, isto snov kot so se naši sošolci učili v razredu, učili preko računalnikov. To je bila moja prva interakcija z računalnikom kot učnim pripomočkom. Naslednjič sem imela takšno interakcijo šele v prvem letniku gimnazije. Žal sem jaz še hodila v osemletko in nisem imela priložnosti izbrati računalništva kot izbirnega predmeta. V gimnaziji pa smo imeli informatiko, kjer smo se dejansko učili uporabljati programe OpenOffice-a, več različnih programov za delanje animacij, itd. Veliko smo delali tudi na interdisciplinarni uporabi računalnikov. Prvi zavedni kontakt z algoritmičnim razmišljanjem pa sem imela šele lani, ko sem se vpisala na Pedagoško fakulteto. Tako lahko sedaj opazimo kakšna je razlika med našim kurikulumom in ameriškim. Algoritmično razmišljanje: K12 do 15 leta, SLO šele na fakulteti (pa še to ne na vseh!). Že samo pri enemu cilju vidimo pošteno razliko. Dejansko stanje je, da živimo v takšnem času, kjer samo še obleke niso elektronske. Vse je tako digitalizirano in avtomatizirano, da je računalništvo toliko obvezen predmet kot je matematika ali slovenščina. Če želimo biti v koraku s časom in se kosati z ostalimi razvitimi državami, menim da je to obvezen naslednji korak. 

Vas pozdravlja Morgan :)

Stanje IKT v Sloveniji

Na prvih predavanjih pri predmetu IKT za poučevanje računalništva smo se pogovarjali o stanju IKT v slovenskih osnovnih šolah. Glede na različne raziskave smo ugotovili, da je na tem področju potrebnih še veliko izboljšav.

Najprej  je potrebno razložiti nekaj temeljnih pojmov. Kaj pomeni kratica IKT? To je informacijsko komunikacijska tehnologija. Nanaša se na izdelke in prakse, ki se uporabljajo za shranjevanje, zapisovanje in druge načine obdelave informacij (http://sl.wikipedia.org/wiki/Informacijsko-komunikacijska_tehnologija). V šolstvu bi to bili pripomočki, s katerimi si pomagamo pri učenju. V slovenskih šolah so elektronske table v zadnjem času postale prava uspešnica. Država jih je kupila, še preden je učitelje usposobila za njihovo uporabo. Zato so na nekaterih šolah slabo izrabljene, kar pomeni, da je bil denar na takih šolah slabo vložen. Do tega ne bi prišlo, če bi šole bile e-kompetentne. Verjetno se sprašujete, kaj to pomeni. E-kompetentna šola je tista, v kateri delajo e-kompetentni učitelji, ki vzgojijo e-kompetentne učence.  Torej mora tako osebje šole kot tudi učenci znati pravilno uporabljati dano tehnologijo. E-kompetenten je učenec, ki je računalniško pismen. Poleg tega da ve, kako katera komponenta deluje (npr. V/I naprave), zna uporabljati Word in ostale Office programe, zna pošiljati elektronsko pošto, zna najti informacije na spletu… Pomembno je tudi, da se zaveda nevarnosti, ki nanj prežijo na internetu, zna prepoznati lažne strani in podobno.

A teh veščin se ne da naučiti kar tako. Zato potrebujemo e-kompetente učitelje, ki bi otrokom pokazali, kaj je prav in kaj ne. Opazili smo, da je takih učiteljev premalo. Slaba stran trenutnega šolskega sistema je tudi dejstvo, da je računalništvo zgolj izbirni predmet. Ker živimo v času, v katerem je že skorajda vse računalniško vodeno, menim, da bi računalništvo moralo biti del obveznega predmetnika. Z osnovami bi morali začeti že zelo zgodaj (10 let) in ozaveščati tudi starše, saj jih veliko ne ve, kaj njihovi otroci počnejo na računalnikih, kar je zelo slabo. Zato zelo podpiram iniciativo nekaterih šol, ki učijo uporabo računalnikov tudi starejše ljudi. Če želimo napredovati, moramo imeti e-kompetentne učence in hkrati e-kompetentne starše.

Med brskanjem po spletu sem naletela na nekaj natečajev za e-kompetentne šole. Enega vodi tudi SIRikt (http://www.sirikt.si/slo/natecaji/e_kompetentna_sola.html). SIRikt je bila tudi konferenca, na katero so šli naši sošolci. Drugega pa vodi SIO (Slovensko izobraževalno omrežje). Projekt se imenuje e-šolstvo in vključuje tudi projekt e-kompetentni učitelj in projekt e-podpora (http://www.sio.si/sio/projekti/e_solstvo.html). Za nadaljnji razvoj šolstva in e-kompetentnosti so tovrstni projekti zelo dobrodošli.

 Morgan vas pozdravlja :)

Špeli ima blog :)

Sem naredila blog, jeej :)

Vas pozdravlja Morgan :)